Medtem ko se je svetovna temperatura v obdobju 1980–2021 dvignila za približno 0,8 stopinje Celzija, je bil v Sloveniji izmerjen dvig povprečne temperature za 2,4 stopinje Celzija, v poletnem času pa kar za 3,3 stopinje Celzija. Kot navajajo projekcije, se bo segrevanje ozračja še nadaljevalo.

Posledice spremenjenega podnebja se kažejo in se še bodo kazale tudi v ekstremnih vremenskih in podnebnih dogodkih – višanje gladine morja, višanje koncentracije toplogrednih plinov v ozračju, toplotna obremenitev, temperaturni stres in drugo –, ki bodo vplivali na kakovost našega življenja.

Tudi zato si je Slovenija v svoji Dolgoročni podnebni strategiji zastavila cilj, da bo do leta 2050 postala podnebno nevtralna – doseganje neto ničelnih emisij. V podnebno strategijo je zapisala, da bo dajala prednost na naravi temelječim rešitvam, ki prispevajo tako k prilagajanju kot blaženju podnebnih sprememb. Poročilo o okolju Republike Slovenije 2022 pa kaže, da Slovenija na področju prilagajanja močno zaostaja, čeprav bi glede na projekcije segrevanja in ostalih parametrov prilagajanje moralo biti prioriteta.

Mesta igrajo pomembno vlogo pri boju s podnebno krizo, kar prepoznava tudi Evropska komisija, ki je lansirala misijo EU Podnebno nevtralnih mest do leta 2030. Na globalni ravni mesta porabijo preko 65 % energije in prispevajo več kot 70 % globalnih emisij. V Evropski uniji, kjer mesta zavzemajo 4 % prostora in nudijo dom kar 75 % prebivalcem celotne unije, lahko znatno prispevajo k evropskemu zelenemu dogovoru – zmanjšanje emisij za 55 % do leta 2030 –, ob tem pa ponudijo boljše življenjske pogoje: čistejši zrak, manj prometa, manj hrupa in drugo.

Nujen je torej strateški pristop k prilagajanju na ravni mest, kjer je urbana zelena infrastruktura lahko pravo orodje za prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb – zlasti v povezavi z mestnimi toplotnimi otoki in vročinskimi valovi. O pomenu zelene infrastrukture govori tudi Evropski parlament.

Nekatera mesta, kot je Maribor, imajo specifične urbanistične prednosti – dvorišča. Ta predstavljajo potencialna notranja zelena pljuča mesta, ki stanovalcem nudijo stik z naravo in someščani ter s tem naravno ravnovesje v zelo pozidanem srednjeveškem središču. Samo v starem mestnem jedru Maribora se skriva 156 javnih in zasebnih dvorišč v skupni izmeri več kot 5 ha. Zaradi neurejenega pravnega statusa in nerazumevanja vpliva zelenih mestnih površin na širšo okolico dvorišča prepogosto postajajo parkirišča, so neprimerno vzdrževana ali zanemarjena, drevesa se umikajo garažam, površine pa so pogosto betonirane in degradirane.

Dvorišča imajo ogromen potencial za blaženje mikroklimatskih vplivov v okolju – drevesa hladijo in vlažijo v času suš, zemlja in zelenje blažita hrup prometa, omogočeno je ponikanje vode v podtalnico in podobno. Tudi prebivalci mest prepoznavajo dvorišča kot pomemben del njihovih domov in življenja nasploh, zato si želijo bolj urejenih in zelenih dvorišč.

Za dosego realnih premikov je potrebno zagnati sodelovanje med vsemi deležniki:

Ob vsem tem postaja jasno, da prihodnost naših mest ni le v betonu, temveč v prostoru z naravo – tudi tam, kjer jo najmanj pričakujemo. Prav dvorišča, tisti pogosto spregledani mestni kotički, lahko postanejo odgovor na pereče podnebne spremembe in pomemben del rešitve. Projekt Dvorišča – zeleni prostori skupnosti, sofinanciran s strani Eko sklada, odgovarja na ta izziv celostno: z ozaveščanjem, vključevanjem prebivalcev, prenosi dobrih praks in konkretnimi posegi na terenu.

Dvorišča tako postajajo ne le zelena pljuča mest, temveč prostori skupnosti, dialoga in odpornosti – zelene mestne oaze, točno tisto, kar bodo mesta prihodnosti nujno potrebovala.