Med ulico Moše Pijade in železniško progo, na desnem bregu Drave, se nahaja razmeroma veliko, zeleno dvorišče, obdano z večstanovanjskimi objekti. Kljub temu da je v solastništvu etažnih lastnikov, ostaja javno dostopno in predstavlja pomemben vsakodnevni prostor srečevanja prebivalcev.

Na prvi pogled gre za prostor z velikim potencialom – zelen, odprt in dobro umeščen v strukturo mesta. A njegova vsakdanja raba je razkrila tudi izzive, ki so vplivali na kakovost bivanja.

Eden ključnih problemov je bilo postopno širjenje t.i. "divjega" parkiranja v notranjost dvorišča, kar je zmanjševalo delež zelenih površin in omejevalo osnovno bivalno funkcijo dvorišča. Dodatno so prostor zaznamovali tudi dotrajani elementi urbane opreme ter neustrezno vzdrževano drevje, kar je vplivalo na občutek varnosti in urejenosti.

Drug izziv je bila razpršena upravljavska struktura, saj ima vsak blok oziroma vhod svojega upravnika, kar je vodilo v nepovezano in pogosto neusklajeno vzdrževanje skupnih površin.

Kljub temu pa je skupnost prebivalcev jasno izrazila željo po spremembi – po mirnem, urejenem in zelenem dvorišču, ki omogoča vsakodnevno rabo, zadrževanje v senci ter boljši stik z naravo.

V okviru projekta Dvorišča – zeleni prostori skupnosti so se prebivalci povezali in skupaj oblikovali ključne usmeritve za prenovo prostora. V ospredje so stopili trije cilji: ohraniti zelene površine, izboljšati kakovost prostora ter vzpostaviti bolj usklajeno skrb za skupno dvorišče.

Proces se je začel z osnovnimi, a pomembnimi posegi. Odstranjeni so bili nevarni elementi, kot so štori in poškodovani deli infrastrukture, obnovljene pa so bile obstoječe klopi. Stanovalci so v delovni akciji klopi očistili, zbrusili in prebarvali, manjkajoče elemente pa nadomestili z novimi.

Pomemben korak je predstavljala tudi ureditev parkiranja. Z namestitvijo fizičnih omejitev so jasno določili rob območja parkiranja, s čimer so preprečili nadaljnje širjenje vozil na zelene površine in ponovno vzpostavili jasnejšo prostorsko strukturo.

A največja sprememba ni bila zgolj fizična. Proces je sprožil tudi pomemben skupnostni učinek. Stanovalci so na lastno pobudo prispevali dodatne izboljšave prostora – med drugim so postavili nova otroška igrala in dodatne elemente za druženje, hkrati pa se je okrepila tudi skrb za skupno urejenost in vzdrževanje.

Primer dvorišča med Moše Pijade in železniško progo kaže, kako lahko postopni in jasno usmerjeni ukrepi izboljšajo funkcionalnost, varnost in kakovost skupnega prostora. Hkrati pa poudarja pomen sodelovanja med prebivalci pri upravljanju in skrbi za skupne površine.

Morda je prav v takšnih procesih največja vrednost – ko prostor ne postane le bolj urejen, temveč začne povezovati in motivirati ljudi, ki ga soustvarjajo.