Kako mi je EVS spremenil življenje in odprl nova vrata

Mislim, da je to zgodbo najbolje začeti na začetku ... V Sloveniji. Prijavil sem se na EVS projekt v mladinskem centru Keila - Estonija, ker sem v tem že izkušen in sem se želel na tem področju še bolj razviti. Vendar sem se na to pot odpravil tudi z enim velikim izzivom oziroma bolje rečeno strahom. Slišal sem te »strašne zgodbice«, kako se pozimi na severu stemni in da se oko zelo redko sreča s soncem. Tega sem se res bal, a moj EVS se zaključuje in še vedno sem živ.

Sprejem je bil super, a hitro sem opazil, da mi nekaj ne paše v tem okolju. Bila je ta severnjaška hladnost, ko sem na ulici pozdravil mimoidoče ljudi in kljub očesnemu stiku, nisem dobil pozdrava nazaj. Potreboval sem vsaj dva mesca, da sem se naučil to sprejeti. Naslednji izziv je bila tema, ko se zbudiš preden sonce vzide in ko sem se odpravil v službo, se je že temnilo. Kot sem že omenil je bil to moj največji strah, a ker je bilo vzdušje v mladinskem centru super, so tudi te dnevi hitro šli mimo in nenadoma je bila tu pomlad in za tem poletje, ko se sploh ne stemni.

Moj EVS je bil v Mladinskem centru Keila, živel pa sem 10 km stran v Saue. Saue se nahaja 20 km stran od Tallinna, prestolnice Estonije. Če bi želel, bi lahko vztrajal in živel v Tallinnu, kjer je več nočnega življenja in ljudi, ki so pripravljeni sklepati nova poznanstva. A, če bi živel v mestu bi to pomenilo, da bi si verjetno prostor ali celo sobo delil z enim ali več sostanovalci. V Saue pa sem imel srečo in imel celo hišo sam zase. Ja, priznam, včasih mi je bilo malo dolgčas, a sem vesel, da je bilo tako kot je bilo. Imel sem svoj mir, popolnoma sem se lahko fokusiral nase in na stvari, ki jih želim početi, saj sem imel dovolj prostora in časa. 

V Estoniji sem doživel in videl marsikaj novega. Savno sem prvič obiskal v Turčiji, ampak tukaj sem se res ogromno savnal, saj imajo savne povsod in, če si na podeželju je zelo verjetno, da jo imajo doma na vrtu in poleg vode, kamor se lahko vržeš, ko stopiš ven. Sicer pa ima Estonija veliko jezer, otokov in obdana je z morjem, tako se hitro najde priložnost za kopanje. Za razliko od Slovenije pa nimajo gora. Največji hrib na Baltiku, ki se nahaja v Estoniji. je Suur Munamägi (gora Veliko Jajce) z višino 318m. Da, oni temu rečejo gora. Ob vsem snegu, ki ga imajo si lahko torej predstavljate, da najbolj popularen zimski šport ni smučanje ampak tek na smučeh. V tem času sem sam izpopolnil svoje športno znanje in izkušnje, med drugim sem drsal, SUPal, naučil sem discgolfa, žonglirati, veliko novih družabnih iger, xbox iger in še bi lahko našteval!

 

Moja naloga v mladinskem centru ( v nadaljevanju MC) je bila, da sem z mladimi preživljal čas in po želji izvajal dogodke. Večino svojega časa sem preživel v tako imenovanem odprtem prostoru, kjer sem posojal igre, se z njimi igral, pogovarjal, predvajal glasbo, obojestransko smo se učili jezika, jaz Estonsko oni Angleško in jih s svojo pojavo izobraževal o medkulturnih razlikah. Tekom mojega EVS projekta sem se odločil, da bom enkrat mesečno priredil "Medkulturni večer", kamor sem vabil ostale EVS prostovoljce iz drugih držav. Poleg predstavitve države se je vedno pripravila tudi njihova tradicionalna jed, kar je bila tudi večja motivacija za mlade. Seveda sem tudi sam v Keili in drugih organizacijah predstavil Slovenijo. Vodil sem brakedance tečaje, delavnice žongliranja, gibanje telesa in sproščanje.

 

Ko se sedaj ozrem nazaj na preteklo leto je bilo vse odvisno od moje samoiniciative, tako kot celo življenje, le da sem to tu spoznal malo drugače. V začetku sem se dostikrat dolgočasil, ker nisem imel konkretnih delovnih nalog, da pa sem si popestril čas, sem začel početi vse zgoraj omenjene stvari in kar naenkrat se je moj EVS zaključil!

Najbrž vas zanima, kaj me čaka sedaj, po zaključku EVS projekta. Odločil pa sem se, da se moja pot nadaljuje v Estoniji. Kar se mi trenutno zdi največja ovira je jezik. Estonščina spada v družino ugro-finskih jezikov in ni podobna nobenemu od jezikov, ki jih poznam od prej. Že pred časom sem opravil A2 izpit iz Estonščine. Poleg obveznega tečaja jezika, ki vam ga mora zagotoviti koordinacijska organizacija, ko se odpravite na vaš EVS, sem si pomagal tudi z raznimi spletnimi programi. Vsekakor pa se ne nameravam ustaviti tu. Moj prvi cilj trenutno je poiskati službo. Septembra se selim v Tartu, in čaka me težek izziv. Vem česa sem sposoben, česa si želim in kaj želim delati, a ker nisem tekoč z estonščino je zato naloga toliko težja. Morda iz tega tudi izhaja želja opravljati delo, kjer bom v stiku z ljudmi, tako se bom lažje in hitreje naučim jezika. Zavedam se, da bi bili pogoji lažji v Sloveniji, a sem že od nekdaj oseba, ki ima rada izzive in nekako sem začutil, da je to naslednja stopnica, ki me čaka v življenju.
 

V tem letu sem res izkusil ogromno novega in preveva me ogromno občutkov, zato res težko vse spravim na "papir". Vsem, ki razmišljajo o udeležbi na EVSu pa polagam na srce naslednje: EVS se mi zdi ena res super izkušnja. Izkušnja za vsakogar velike, majhne, resne, za zabavo, pogumne, prestrašene ... Paše zamenjat okolje in pogledati skozi druge oči. Res je, da se naučiš nekaj o drugi kulturi in ljudeh, a največ se naučiš o sebi. To pa pride prav za celo življenje. Zato vas spodbujam, da si najdete projekt, ki VAS zanima (več informacij tudi na spletni strani MOVIT), poiščete in se posvetujete s pošiljateljsko organizacijo in držite pesti, da boste ravno vi tisti, ki boste izbrani za projekt.

 

Marko Kojadinović